Dnevnik, 10/07/2019
Nermin Subašić je imel komaj 19 let, ko so ga pripadniki ene do paravojaških skupin razmesarili in njegove kosti raznesli po Srebrenici in okoli nje. Nermin ni bil edini. Več kot 8300 moških, žensk in otrok je bilo brutalno pobitih med srebreniškim genocidom, kar je ena najtemnejših in najbolj grozljivih strani evropske novejše zgodovine. Njihove zgodbe bi morda že pozabili, če ne bi bilo združenja Mater Srebrenice in Žepe.
Te matere, žene in sestre so si obrisale solze in dale svojemu trpljenju smisel. Ne iščejo maščevanja, ampak že 24 let neutrudno zahtevajo pravico. In za nas imajo sporočilo: prenehajte razčlovečenje drugega.
Veliko ljudi ne ve ali noče vedeti, da je v Srebrenici prišlo do genocida. Drugi menijo, da je šlo za lokalno zadevo, nesrečen pripetljaj v zgodovini, ki ni pomemben za preostali del sveta. Pri tej miselnosti ne gre samo za brezbrižnost ali relativizem, ampak razkriva tudi protimuslimansko razpoloženje, ki je v Evropi zelo razširjeno in je postalo nekaj povsem običajnega. Genocid v Srebrenici je nedvomno imel versko osnovo. Ta človeška bitja so ubili samo zato, ker so bili muslimani. In to se je zgodilo ob sokrivdi pasivne mednarodne skupnosti, ki je vedela, kaj se dogaja, a se je odločila, da bo pogledala stran.
V tem smislu je Srebrenica ogledalo, v katerem se moramo vsi mi Evropejci v daljšem in neizprosnem pogledu soočiti s seboj. Evropi gotovo ne grozi, da bo kmalu prišlo do nove Srebrenice. A ponoven vzpon nacionalističnih gibanj, ki korakajo po kontinentu in se razglašajo za branilce »krščanske Evrope in njenih tradicionalnih vrednot«, ne kaže, da bo prihodnost naše družbe mirna.
V tem kontekstu so muslimani znova med najbolj priljubljenimi tarčami ne le skupin skrajnežev, ampak tudi mainstreamovskih politikov. Že stoletja Evropejci gledamo na muslimane s pomisleki. A po vrsti terorističnih dejanj, ki so se začela z napadi na World Trade Center v New Yorku 11. septembra 2001, se vse muslimane meče v isti koš, tako da živijo v družbi, ki je vse bolj sovražna do njih.
V zadnjih dveh desetletjih prihajajo poročila, ki neprestano svarijo pred čedalje večjim protimuslimanskim razpoloženjem in protimuslimanskimi ukrepi v Evropi. A kljub tem očitnim dejstvom se situacija ni izboljšala. Poročilo strokovnjakov evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti, ki so ga objavili pred nekaj tedni, je to potrdilo in posvarilo pred vztrajnim protimuslimanskim razpoloženjem v večini držav, ki so članice Sveta Evrope.
Treba je samo brati zanesljive vire informacij, da opazimo to realnost. V številnih evropskih državah so muslimanke pogosto žrtve napadov, ker imajo zakrit obraz ali pa lase in vrat. Napadene so tudi mošeje in oskrunjena pokopališča. Diskriminatorna praksa postavlja ovire muslimanom pri iskanju zaposlitve in stanovanja ter pri pridobivanju državljanstva. Uslužbenci organov pregona, ki bi morali izvajati zakone, pa ravnajo nezakonito, ko muslimane ustavljajo in pregledujejo samo na podlagi njihovega videza. Ker je velika večina novih priseljencev iz držav z islamsko vero, so ti naleteli na podobno nezaupanje in sumničavost, kot ju morajo že desetletja prenašati evropski muslimani.
Muslimani pa niso edine žrtve rasizma. Incidenti s sovražno nastrojenostjo so pustili sledi tudi v življenjih Judov in Romov, ki so prav tako priljubljena tarča tistih, ki še vedno delijo človeštvo na rase in kategorije ter pri tem ustvarjajo hierarhije. Vse to je toliko hujše zaradi strupenega, nacionalističnega, neodgovornega in ciničnega diskurza številnih pomembnih politikov po Evropi. Kam vse to vodi, je meni in mnogim mojim rojakom zelo jasno, toda vprašanje je, ali je to v Evropi, pa tudi v drugih delih sveta jasno političnim voditeljem in vsem drugim, ki sprejemajo odločitve.
Odraščala sem v državi, ki je ni več zaradi tistih, ki so razpihovali medetnično sovraštvo in delitve. Videla sem brutalnost in krvoločnost nebrzdanega nacionalizma, delitve, ki jih je zasejal, in zvite načine, s katerimi je zapeljeval z lažnimi obljubami.
Do zdaj bi nas morala zgodovina že naučiti, da taka situacija vodi samo v uničenje in opustošenje. A zdi se, da nismo dovolj pozorno poslušali.
Če hočemo obrniti ta nevarni trend, bi bilo dobro, da se iz genocida v Srebrenici kaj naučimo. Ni se zgodil po naključju in začel se je veliko prej, preden se je pokazala vsa njegova grozljivost. Začel se je, ko so človeška bitja ločevali od drugih zaradi njihove identitete. Dobil je svojo podobo, ko se je uvedel javni diskurz, ki je razčlovečil drugega in potisnil na obrobje vsak kritičen glas. Svojo končno obliko pa je dobil s premišljenimi dejanji, ki so vodila v uničenje skupine ljudi – pred zaprtimi očmi tistih, ki jim za to dogajanje ni bilo mar.
Kot pri vseh drugih genocidih imajo tudi dogodki v Srebrenici pomen, ki sega daleč prek meja, kjer se je zgodil. Za nas je lahko poduk. Poduk, ki nas opozarja, da če sprejmemo, dopustimo ali prezremo napade na določeno skupino ljudi, bo naša družba postala plodna tla, na katerih se bodo razrasla semena sovraštva.
Sporočilo Mater Srebrenice in Žepe je, da ne smemo spet narediti te napake. Govorijo nam, da če hočemo živeti enaki v različnosti ter brez indoktrinacije, sovraštva in nasilja, če hočemo, da bodo prihodnje generacije imele podobna upanja in pričakovanja kot mi, potem se moramo upreti zdaj.
Braniti moramo svoje vrednote in načela enakosti, spoštovanja drugega, različnosti in vključevanja vseh v našo družbo, saj na tem temelji Evropa. Prišel je čas odločitve, da torej začnemo delati skupaj, da bi semena sovraštva zamenjali s semeni spoštovanja.
Dunja Mijatović je komisarka Sveta Evrope za človekove pravice