Jezikovne politike za odrasle priseljence

Jezikovne politike, ki jih države članice uporabljajo za odrasle prisljence, morajo ustrezati namenom, s katerimi se ureja njihov sprejem in za katere so bile te politike sprejete. Skupne vrednote oz. načela – promoviranje človekovih pravic, demokratični pluralizem, vladavina prava in ukrepi za spodbujanje družbene kohezije – je tu treba pojmovati kot splošna načela Sveta Evrope.

Cilji izobraževanja odraslih priseljencev

Zgoraj omenjena temeljna načela je treba razumeti v kontekstu jezikovnega izobraževanja odraslih priseljencev. Najprej morajo države članice prepoznati svoje odgovornosti pri zagotavljanju/organizaciji/načrtovanju jezikovnega izobraževanja za priseljene posameznike. Pri tem se je treba zavedati, da je dolgo časa prevladovalo prepričanje, da so priseljenci sami odgovorni za učenje jezika družbe sprejema. Jezikovna podpora mora imeti cilje, kot je doseganje ustrezne ravni znanja pri govornem sporazumevanju, ki je ključno za življenje v družbi, še posebej pri delu. Prav tako pa naj bi spodbujala občutek pripadnosti priseljenčevemu novemu okolju, ne da bi bila s tem prizadeta njegova obstoječa pripadnost; občutek pripadnosti je seveda odvisen od priseljenčevih lastnih načrtov (npr. začasno ali stalno prebivanje). Navsezadnje pa uspešna integracijska politika pomeni tudi ustrezno opremljenost držav sprejema za obvladovanje strahov in odpravljanje negotovosti, ki jih v družbi sprejema lahko povzroča vidna prisotnost prišlekov. Ozaveščanje o teh vprašanjih je stvar medkulturnega izobraževanja za vse (na primer kot del obveznega izobraževanja), kar pomeni, da je integracija nedvomno dvosmeren proces.
 

Priprava jezikovnega izobraževanja za odrasle priseljence

Praktično uvajanje zgoraj omenjenih načel je odvisno od priprave jezikovnega izobraževanja, na splošno torej od jezikovnih tečajev za priseljence. To vključuje

  • opredelitev skupin učečih se; opredelitev “tečaj za priseljence” npr. ne zadostuje, saj se lahko jezikovni repertoarji prisljencev in njihovo poznavanje družbe sprejema zelo razlikujejo.
  • opredelitev jezikovnih potreb, tj. sporazumevalnih situacij, ki bi jih priseljenci radi (pisno in govorno) obvladali, predvsem v jeziku družbe sprejema, a tudi z uporabo vseh drugih razpoložljivih jezikovnih sredstev.
  • določitev učnih ciljev na temelju prepoznanih ciljnih situacij, upoštevaje sporazumevalne dejavnosti in njihove opisnike v Skupnem evropskem jezikovnem okviru (SEJO), vrste diskurza (pogovor pri delu, razpravljanje o aktualnih dogodkih, predstavitve itd.) in področja družbenega življenja, npr. družinsko življenje, delo, družabno življenje itd. (npr. znati brati TV-spored).
  • določitev relevantnih ciljev, kar zadeva jezikovno strukturo in besedišče govorjenih in zapisanih besedil z uporabo opisov ravni SEJO (če obstajajo).
  • razdelitev omenjenih ciljev v zaporedje dejavnosti, upoštevaje razpoložljivi čas poučevanja.
  • organizacijo tega zaporedja dejavnosti, tudi glede na razpoložljivi čas poučevanja in tempo učenja.
  • ustrezno umeščanje aktivnega in samousmerjenega poučevanja/učenja, upoštevaje izobraževalno kulturo učečih se, tj. njihove učne navade in njihova pričakovanja glede poučevanja.
  • testiranje naučenega in samoocenjevanje učečih se.
     

Kakovost jezikovnega izobraževanja za odrasle priseljence

Čeprav ponujeno izobraževanje ustreza potrebam odraslih priseljencev – gledano čisto tehnično –, pa je treba redno evalvirati kakovost tega izobraževanja. Tako je treba npr. preveriti kvalifikacije, ki naj bi jih imeli učitelji, relevantnost učnih pripomočkov, izpeljati zunanjo evalvacijo učnih programov in pri tem upoštevati stališče učečih se in drugih deležnikov (npr. delodajalcev) ter ovrednotiti rezultate izobraževanja. Takšno spremljanje in mehanizmi zagotavljanja kakovosti so nujni za vodenje tovrstnega izobraževanja in merjenje njegovih učinkov.

Obvezen sestavni del načrtovanja izobraževanja naj bodo tudi

  • poudarjanje veljave prvih jezikov priseljencev s skupinskimi aktivnostmi, da bi med drugim spodbudili njihovo ohranjanje in prenašanje na naslednje generacije.
  • večanje zavedanja o delovanju družbe sprejema, o njeni strukturiranosti, kulturni in družbeni raznolikosti ter spodbujanje učečih se, da se na te pojave odzivajo in jih globlje spoznajo/preučijo.

V tem smislu se lahko jezikovne politike kot nekakšna kolektivna “investicija” izplačajo, saj pripomorejo k večji družbeni koheziji. So pa lahko zgoraj omenjena eksplicitna načela podcenjena – ali zaradi tehničnih primanjkljajev (ki naj bi jih odpravili predlogi in usmeritve prav te spletne strani) ali zato, ker prikrivajo politiko izključevanja, v kateri se jezik(i) družbe sprejema uporablja(jo) za omejevanje dostopa do nje. V primerih, ko se jezikovno izobraževanje izvaja brez družbenih načel, ni mogoče zavreti dolgoročnih škodljivih učinkov.

JCB