Oblike jezikovne integracije

Prevod v slovenščino: Ina Ferbežar, članica delovne skupine LAMI (ALTE)

Integracija novih priseljencev je večplasten proces, zato ga je težko ovrednotiti.

Strokovnjaki so razvili različne kazalnike za vrednotenje uspešnosti prilagajanja novi družbi. Kazalniki imajo za izhodšče širša področja, kot so družbena vključenost, zdravje idr., ali pa gre za bolj specifične kazalnike (dohodek, zaposlitev, nastanitev, izobraževanje, participacija v družbi itd.), kakršne so razvili pri Eurostatu (Indicators of Immigrant Integration, 2011). Te analitične metode običajno ne vključujejo meril, ki so neposredno povezana z jeziki, čeprav je jezik države sprejema v večji ali manjši meri ključen za odrasle priseljence, še posebej če gre za dolgotrajno naselitev.

Prava integracija priseljencev v novo družbo vključuje tudi skrb za njihovo nastanitev, ki presega specifične korake ob njihovem sprejemu. Sprejemanje novih oblik družbenega vedenja, pod pogojem, da te ne posegajo v temeljne demokratične vrednote, predpostavlja odprtost družbe za drugačnost in za strpnost do sprememb. Pomembno je “kolektivno samoprevpraševanje” o spremenljivosti trajnih kultur po naravni inerciji, ki naj ga spremljajo izobraževalni ukrepi za dobrobit vseh povsod (glej Belo knjigo, ang. White Paper).
 

Posebna narava jezikovne integracije

Čeprav je pojem “jezikovna integracija” mogoče uporabljati, pa jezikovne integracije ne gre enačiti z drugimi vrstami integracije. To pa zato, ker na jezik ne moremo gledati kot le na praktično sredstvo sporazumevanja, ki se ga priseljenci morajo naučiti oz. ga usvojiti, takoj ko najdejo nastanitev in delo. Z jezikom se oblikujeta tudi osebna in skupinska kulturna identiteta. Kot znamenja identitete, ki si jih domišljamo, jih postavljamo, si jih lastimo ali jih le toleriramo, imajo jeziki pomembno vlogo pri ustvarjanju družbenih in kulturnih razlik, tako kot to velja za verska prepričanja ali oblačila. Učenje in uporaba novega jezika – jezika družbe sprejema – ali uporaba drugih jezikov, ki jih priseljenci že znajo, a jih preostalo prebivalstvo ne zna, torej ni le praktično vprašanje, temveč lahko sproži tudi procese prevpraševanja identitet.
 

Jezikovna integracija: asimetričen proces

Jezikovna integracija priseljencev, govorcev jezikov, ki so v družbi sprejema tuji, ni simetričen proces. Pri pripadnikih družbe sprejema lahko obstoj novih jezikov zbuja strah oziroma skrb za obstoj narodne identitete oz. (pogosto umišljene) jezikovne enotnosti ali povzroča občutek ogroženosti večinskega jezika, češ da ga drugi jeziki, ne nujno tisti, ki jih uporabljajo priseljenci, „kvarijo“. Ljudje težko sprejemajo razvoj novih oblik raznolikosti, ki nadomeščajo tradicionalno jezikovno različnost njihovega domačega ozemlja (regionalni in manjšinski jeziki). Takšni odzivi so ideološki, pa četudi pojav novih jezikov nima neposrednih posledic za že obstoječe prebivalstvo, ki se mu teh jezikov ni treba učiti.

Za priseljence pa so posledice takojšnje in drugačne: učenje večinskega jezika svojega novega domovanja lahko vidijo kot obogatitev svoje identitete, lahko pa se zaradi tega počutijo ranljivi. Na drugi strani lahko učenje novega jezika povzroča frustracije (ker se ne morejo izražati) ali lahko spodkoplje njihovo obstoječo identiteto. Priseljence lahko upravičeno skrbi, da bo novi jezik zaradi pogostješe uporabe izrinil prejšnje jezike (vključno s prvim jezikom) in da bodo tako izgubili „občutek pripadnosti“.

Če je za že obstoječe prebivalstvo na kocki razumevanje narodne identitete, pa je za priseljence pod vprašajem njihova kulturna identiteta in pripadnost skupini. Cena integracije se razlikuje glede na perspektivo.
 

Jezikovna integracija: enosmeren proces?

Že obstoječe prebivalstvo lahko meni, da je jezikovna integracija ena od dolžnosti novih priseljencev, ni pa to nujno tudi glavni priseljenčev cilj. Z „integracijo“ ljudje v resnici pogosto mislijo to, da se priseljenci ne ločijo bistveno ali se le malo ločijo od preostalih govorcev (morda le po rahlem naglasu) ali da v javnosti ne uporabljajo svojih jezikov ali jih pozabijo. Ob takem razumevanju integracije naj priseljenci ne bi bili jezikovno opazni in naj bi uporabljali „običajen“ jezik domačih govorcev. To je t. i. zunanja interpretacija integracije, ki je povezana z željami nekaterih domačih govorcev, in sicer z željo po postopni odpravi razlik in po jezikovni standardizaciji. Po takšni interpretaciji se od priseljencev zahteva visoka raven jezikovnega znanja večinskega/uradnega jezika, to znanje pa se dojema kot dokaz lojalnosti in zvestobe državi sprejema. Na koncu se jezik celo izenači z državljanstvom: kdor (dobro) govori slovensko, je Slovenec.

Takšna „asimilatorna“ pričakovanja pa – na drugi strani – lahko nadomestijo radovednost do neznanih jezikov, želja po njihovem učenju, naklonjenost do napak, ki jih priseljenci delajo pri svojem izražanju, ter sprejemanje uporabe drugih jezikov v javnosti in medijih. Takšna pozitivna naravnanost je lahko odvisna od stopnje legitimnosti konkretnega jezika (jeziki priseljencev vs. jeziki tujcev), v veliki meri pa tudi od tega, kako sprejeta je že podedovana raznolikost. Pozitivno naravnanost bi morale spodbujati vse oblike medkulturnega izobraževanja.

Stališče Sveta Evrope je, da zgoraj omenjena zunanja definicija jezikovne integracije ni skladna niti z dejanskimi potrebami države sprejema niti s pričakovanji samih priseljencev in pravicami, ki naj bi jim bile priznane. Gledano z notranje perspektive, pa integracije ne bi smeli definirati zgolj glede na usvajanje večinskega/prevladujočega jezika, temveč glede na jezikovni repertoar vsakega posameznika. S stališča priseljencev je jezikovna integracija prilagajanje novemu sporazumevalnemu okolju, tj. preureditev individualnih repertoarjev in integracijo oz. vključitev jezikov, ki te repertoarje sestavljajo.
 

Oblike jezikovne integracije

Mogoče so različne oblike jezikovne integracije, prav toliko pa je načinov, kako se jezikovni repertoarji posameznikov prilagajajo novemu jezikovnemu okolju. Ti repertoarji odražajo različne namene in potrebe priseljencev (in drugih skupin). Ali so prilagoditve zadovoljive ali ne, je stvar presoje dotičnih posameznikov.

Mogoče je razlikovati med

  • nižjo ravnjo integracije jezikov v repertoar: razpoložljiva jezikovna sredstva v posameznikovem repertoarju so neenaka oz. neuravnotežena in v večinskem jeziku ne zadostujejo, da bi posameznik brez znatnega truda učinkovito obvladal sporazumevalne situacije. Komunikacija pogosto zahteva sodelovanje tretje strani, sporazumevalni uspeh pa je v veliki meri odvisen do jezikovne naklonjenosti drugih govorcev. To lahko vodi k družbeni samocenzuri: priseljneci ne sodelujejo, pravzaprav se izogibajo določenim aktivnostim, ker so zanje jezikovno prezahtevne. Morda imajo svoj repertoar za neučinkovit in nanj gledajo kot na vir frustracij. Posledica tega je, da jih domači govorci “izključijo”. Vendar pa jih prav tako lahko tudi sprejmejo: prejšnjim jezikom priseljencev domači govorci pripišejo večji pomen in čisto praktično vlogo ob večinskem jeziku družbe sprejema, posledično pa priseljenci ne razvijajo naprej svoje jezikovne zmožnosti v novem jeziku. V tem primeru prvi jezik lahko ohrani glavno vlogo pri oblikovanju identitete.
  • funkcionalno integracijo jezikov v reperoar: jezikovna sredstva v jezikovnem repertoarju (praviloma v večinskem jeziku) zadostujejo za (razmeroma) uspešno obvladovanje večine družbenih, poklicnih in zasebnih sporazumevalnih situacij in zadostujejo, da je večina govornih izmenjav uspešna. Možne so napake in primeri fosilizacije, ki jih priseljenci lahko spregledajo, če jim gre v večji meri za učinkovitost; lahko pa jim posvetijo pozornost in jih skušajo odpraviti, da bi tako dosegli večjo jezikovno “naturalizacijo” oz. da bi manj izstopali, če je to zanje uporabno in sprejemljivo.
  • integracijo jezikov v repertoar: priseljenci dejavno preuredijo svoje jezikovne repertoarje in vanje vključijo večinski jezik, ki ima tako svoje mesto ob drugih jezikih. Jezikovni repertoar se uporablja naravno in govorci preklapljajo med jeziki glede na družbeno situacijo. V tem primeru prvi jezik, ki je morda prej edini določal posameznikovo identiteto, to zdaj sooblikuje skupaj z večinskim jezikom. V tem smislu je dejstvo, da je v repertoarju več jezikov, ki sooblikujejo identiteto posameznikov, podobno, kot če bi imeli dvojno narodnost. Prvi jeziki priseljencev se lahko tako uveljavijo takrat, ko jih želijo posredovati naprej. S stališča identitete pa je zdaj pomemben na novo urejeni repertoar.

Te sicer abstraktne oblike integracije jezikov v repertoar priseljencev so verjetno odvisne od večje ali manjše veljave obstoječih jezikov v posameznikovem repertoarju pred prihodom v družbo sprejema. Stopnje uspešnosti pri integraciji jezikov v repertoar ni mogoče izmeriti (npr. nižja raven integracije, funkcionalna integracija, prava integracija). Te oblike jezikovne integracije in njihove različice za odrasle priseljence predstavljajo možne izbire, in sicer:

  • se lahko odločijo, da svojega repertoarja ne bodo spreminjali, tj. se ne bodo sistematično učili večinskega/uradnega jezika družbe sprejema; priseljenci se sprijaznijo, da tega jezika niso sposobni uporabljati, še posebej če večino časa preživijo v okolju, kjer prevladuje njihov prvi jezik.
  • si želijo spremeniti svoj jezikovni repertoar, a tega niso zmožni storiti zaradi pomanjkanja časa ali samozavesti itd., kar povzroča psihološko in družbeno neugodje.
  • si prizadevajo za funkcionalno “preureditev” svojega repertoarja brez normativnih prilagoditev, tj. dopuščajo fosilizacijo, obdržijo tuji naglas, v ciljni jezik prenašajo komunikacijske navade iz svoje kulture itd., kot del strategije enojezičnega oblikovanja identitete, ki jo zaznamuje priseljenčev prvi jezik.
  • si prizadevajo za preureditev jezikovnega repertoarja, da bi tako dosegli “jezikovno naturalizacijo”; ta vključuje opuščanje prvega jezika in njegovo dokončno izginotje, tako da se ne prenaša na naslednje generacije. Spet gre za strategijo enojezičnega oblikovanja identitete, a v tem primeru zaznamovano z jezikom družbe sprejema.
  • si prizadevajo za preureditev funkcionalnega repertoarja z dvema jezikoma, ki sooblikujeta njihovo identiteto.

Priseljenci se morajo zase, za svoje družine in otroke odločiti, katera od navedenih strategij najbolje ustreza njihovim življenjskim ciljem in strategijam pri oblikovanju identitete. Vloga jezikovnega izobraževanja pa je seznaniti priseljence s posledicami teh izbir in pojasniti, da priseljevanje nujno vključuje procese prilagajanja identitete, ki pa naj jih usmerja zavedanje o raznolikosti in mešanju, ne pa nostalgična nefleksibilnost.

Na izobraževanju lahko uporabniki jezika razmišljajo o preklapljanju, npr. o “mikro-preklapljanju”, ki poteka v isti sporazumevalni situaciji in je odvisno od soudeležencev in njihove strpnosti do jezikovne raznolikosti, ali o razporeditvi dveh ali več jezikov v različnih družbenih izmenjavah, tj. o “makro-preklapljanju”. V vsakem primeru pa je treba, če naj bi priseljenci izbirali med različnimi vrstami jezikovnega prilagajanja, upoštevati njihove poglede in pripraviti in izvajati tečaje “po meri”, tj.  potrebam priseljencev prilagojene tečaje.

 

JCB