Indietro

Zdravstvene potrebe ne opravičujejo vohunjenja za ljudmi

Dnevnik, 04/05/2020

Pandemija covida-19 je zahtevala že več kot 200.000 žrtev po svetu in več kot polovica teh je v zadnjih dveh mesecih umrla v Evropi. Že ob samem pogledu na to številko lahko razumemo, zakaj so vlade morale sprejeti izjemne ukrepe, kot so omejitve izhoda in karantenska pravila. Zaradi upoštevanja pravil smo priča spodbudnim rezultatom. Nekatere vlade se postopoma odločajo za rahljanje ukrepov, pri čemer morajo zagotoviti, da sprejeti strogi omejevalni ukrepi ne bodo trajali dlje kot krizne razmere.

Dober primer tega je nadzor. Številne evropske države se za pomoč pri izvajanju karantenskih pravil odločajo za uporabo digitalnih naprav, ki spremljajo napredovanje okužbe ali ljudi opozarjajo o morebitnem stiku z okuženo osebo. Namen je okrepitev zmožnosti za omejitev širjenja virusa covid-19, s čimer bi se zmanjšal pritisk na zdravstvene sisteme in omogočil vnovičen zagon kliničnih storitev in operacij, ki so bile prekinjene zaradi pandemije. Potencial digitalnih rešitev je torej vredno raziskati. Vendar zdravstvene potrebe ne opravičujejo vohunjenja za ljudmi. Pomembno je, da digitalne zdravstvene tehnologije v zadostni meri spoštujejo zasebnost.

Razvoj in uporaba digitalnih tehnologij imata etične in pravne posledice, ki jih ne smemo spregledati. Če lahko res izboljšajo kakovost našega življenja – predvsem tako, da omogočajo varnejši in hitrejši izstop iz trenutnih karantenskih razmer, izboljšajo odziv na grožnje javnemu zdravju, povečajo odgovornost in ustvarjajo nove priložnosti v številnih ključnih sektorjih, kot je zdravstveni sistem – nam lahko tudi škodujejo, če se uporabljajo za poseg v zasebno življenje in za omejevanje dostopa do družbenega udejstvovanja.

 To tveganje je že prišlo do izraza v več evropskih državah. Najbolj skrb vzbujajoči primeri splošnega trenda izvajanja nadzora v Evropi vzbujajo skrbi glede skladnosti s standardi človekovih pravic na področju varstva podatkov, zlasti sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice.

Sodišče je potrdilo, da so omejitve človekovih pravic možne in da je lahko uporaba osebnih podatkov v določenih kriznih razmerah nujna. Hkrati je poudarilo, da lahko države zbirajo, uporabljajo in hranijo osebne podatke samo v izjemnih in točno določenih primerih, pri čemer morajo zagotoviti zadostna pravna varovala in neodvisen nadzor. Prav tako morajo zagotoviti, da so sprejeti ukrepi osnovani na zakonodaji, potrebni za cilj, ki ga želijo doseči, čim manj vsiljivi in da se odpravijo, ko nevarnost, zaradi katere so bili sprejeti, ne obstaja več.

Hrambo telekomunikacijskih podatkov strogo nadzorujeta konvencija Sveta Evrope o varstvu posameznika glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in zakonodaja Evropske unije, ki vključuje jasne omejitve sodišča za dejavnosti držav članic EU pri poseganju v spoštovanje zasebnega življenja.

Čeprav lahko digitalne tehnologije pripomorejo k boljšemu odzivu v primeru pandemije, ne smemo začeti verjeti, da lahko rešijo vse težave. Za njihovo uporabo se lahko odločimo, samo če se uporabljajo ob upoštevanju demokratičnih pravil.

Če vlade ne spoštujejo teh pravnih omejitev, s tem ogrožajo naš sistem varstva človekovih pravic, pri čemer morda niti ne izboljšajo varovanja našega zdravja. S tem prav tako tvegajo, da bodo izgubile zaupanje in podporo javnosti, ki sta nenadomestljiva dejavnika pri prizadevanju držav za zaščito človeških življenj in zdravja.

Zato je spodbudno dejstvo, da je odbor ministrov Sveta Evrope, ki ga sestavljajo predstavniki vseh 47 držav, 22. aprila sprejel deklaracijo, v kateri je navedeno: »Ukrepe za boj proti bolezni in njenim širšim posledicam je treba sprejeti v skladu z načeli organizacije in obveznostmi, ki so jih sprejele države članice.« Gre za pomembno zavezo, ki jo morajo države članice dejansko izvajati.

V demokraciji ni treba žrtvovati naše zasebnosti za varovanje našega zdravja. Prav nasprotno, zdravje in varstvo podatkov sta ključna dejavnika za dostojanstvo in varnost v življenju. Vlade lahko in morajo najti pravo ravnovesje med tema perečima zahtevama in zagotoviti, da tehnologije pripomorejo k spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države ter se ne borijo proti njim.

Da bi to zagotovili, morajo upoštevati več korakov.

Vlade morajo najprej zagotoviti, da so digitalne naprave zasnovane in se uporabljajo v skladu z načeli zasebnosti in nediskriminacije. Naprave morajo biti anonimne, kodirane, decentralizirane, delovati na odprtokodnih sistemih in biti na voljo največjemu številu uporabnikov, s čimer se premostijo digitalne razlike, ki še obstajajo v Evropi. Njihova uporaba mora biti prostovoljna in temeljiti na informirani privolitvi, omejena mora biti na namene varovanja zdravja, vsebovati določeno časovno omejitev in biti povsem transparentna. Uporabniki morajo imeti možnost prekinitve uporabe v katerem koli trenutku, izbrisa vseh podatkov in izpodbijanja vdorov v njihovo zasebnost z neodvisnimi in učinkovitimi pravnimi sredstvi.

Prav tako morajo zakoni, ki državam omogočajo zbiranje, uporabo in hrambo podatkov, strogo upoštevati pravico do zasebnosti, ki jo ščitijo sodne prakse nacionalnih ustav, evropskega sodišča za človekove pravice in sodišča Evropske unije.

Poleg tega mora biti zagotovljen neodvisen nadzor vladnih dejavnosti. V obdobjih, ko lahko strah za naše zdravje razumljivo poveča sprejemanje vsiljivih ukrepov, je še bolj pomemben nadzor, ki ga izvajajo usposobljeni in neodvisni organi, ki lahko delujejo tudi izven kriznih razmer. To zahteva sodni nadzor in odgovornost ter nadzor, ki ga izvajajo parlament in nacionalne institucije za varstvo človekovih pravic. Preden začnejo državne oblasti in njihovi partnerji uporabljati tehnološke naprave, jih morajo neodvisni organi za varstvo podatkov preizkusiti in odobriti.

Krize javnega zdravja predstavljajo resne grožnje, ki zahtevajo učinkovit odziv. Vendar nadzorni ukrepi, ki ne upoštevajo človekovih pravic in načel pravne države, niso demokratična rešitev.