SEJO, ravni jezikovnega znanja in profili

Prevod v slovenščino: Ina Ferbežar, članica delovne skupine LAMI (ALTE)

Skupni evropski jezikovni okvir (SEJO) je referenčno orodje, ki ima tri glavne namene, in sicer

  • zagotoviti jezikoslovcem po vsej Evropi skupni temelj za pripravo učnih načrtov, kurikulov, izpitov, učbenikov itd.,
  • jim pomagati pri premagovanju komunikacijskih ovir, ki jih povzročajo različni izobraževalni sistemi v Evropi,
  • opredeliti ravni jezikovnega znanja, ki omogočajo pri učečih se izmeriti napredek na vseh stopnjah učenja in skozi vse njihovo življenje. 

SEJO je bil objavljen leta 2001 in je zdaj na voljo v skoraj 40 jezikih, uporablja se po vsej Evropi pa tudi v drugih delih sveta. Razvit je bil kot pomoč pri poučevanju in učenju tujih jezikov v formalnem izobraževanju. Za prepoznavanje jezikovnih potreb in opisovanje ravni sporazumevalne zmožnosti odraslih priseljencev bi morali opisnike SEJO in v njem določene ravni jezikovnega znanja uporabljati previdno in s prilagoditvami: kot pove že naslov tega dokumenta, je SEJO referenčni okvir, in ne normativno orodje oz. predpis.

 

Ravni jezikovnega znanja so umetni konstrukti, ki izhajajo iz organiziranosti izobraževalnih sistemov. So posledica potrebe po eksplicitnem določanju učnih ciljev in merjenju učnih rezultatov. Če naj bi odrasli priseljenci razvili znanje jezika države sprejema in naj bi se to znanje merilo, je nujno določiti njegovo raven. Države članice Sveta Evrope se pri določanju ravni običajno sklicujejo na dokument Skupni evropski jezikovni okvir (SEJO), ki jezikovno znanje opredeljuje na šestih naraščajočih ravneh, združenih v tri širše ravni (A1 in A2, B1 in B2, C1 in C2), glede na tri vrste jezikovne dejavnosti: sprejemanje (poslušanje in branje), tvorjenje (govorjenje in pisanje) in interakcijo (govorno in pisno).

 

Kako SEJO opisuje jezikovno znanje

Opis jezikovnega znanja v SEJO temelji na akcijsko usmerjenem pristopu: na učeče se gleda kot na uporabnike jezika z resničnimi življenjskimi potrebami in opisuje, kaj lahko v jeziku naredijo na posamezni ravni. Opisniki imajo dve neodvisni dimenziji: jezikovne dejavnosti, ki jih izvajajo učeči se, in zmožnosti (znanje, spretnosti in posameznikove značilnosti), ki omogočajo jezikovne dejavnosti. Učeči se se ne morejo sporazumevati, ne da bi (na primer) poznali beside in vedeli, kako jih izgovoriti ter jih med sabo slovnično povezati; na drugi strani pa po navadi tovrstno jezikoslovno znanje ljudje usvojijo za sporazumevalne namene.

 

Ravni SEJO ne ponujajo izdelanih rešitev

SEJO želi biti prožen, odprt in dinamičen. Zato ne ponuja ene same lestvice z opisom jezikovnega znanja, temveč njegova orodja omogočajo izdelavo najrazličnejših lestvic glede na značilnosti in potrebe posameznih skupin učečih se. Na njegovi podlagi je mogoče pripraviti številne jezikovne tečaje, ki so prav tako prilagojeni potrebam učečih se. Kljub temu da postopnost ravni odslikava pot učenja tujega jezika, ki je tipična za evropske izobraževalne sisteme, pa uporaba SEJO za razvoj kurikulov ali merskih orodij za katerikoli del tega sistema zahteva ustrezno izbiro in prilagoditev: izbiro zato, ker noben kurikulum ali jezikovni test ne more upoštevati vseh dimenzij SEJO, prilagoditev pa zato, ker je SEJO univerzalen oz. jezikovno neodvisen, kurikuli in jezikovni testi pa se nanašajo na konkretni jezik in morajo zato upoštevati značilnosti in potrebe konkretne populacije učečih se.

 

Ravni in profili

V jeziku vedno razumemo več, kot smo zmožni v njem tvoriti. SEJO to dejstvo upošteva in opisuje jezikovno znanje glede na to, ali gre za sprejemanje, tvorjenje ali interakcijo. To je še posebej uporabno pri določanju učnih ciljev, ki naj bi jih dosegli odrasli priseljenci. SEJO na primer takole opredeljuje SPLOŠNO SLUŠNO RAZUMEVANJE na (spodnji) ravni A2: Če je govor jasen, počasen in razločen, razume besedne zveze in izraze, ki so povezani z njegovimi neposrednimi potrebami (npr. zelo osnovni osebni podatki in podatki o družini, nakupovanje, neposredno okolje, zaposlitev). To je morda primeren cilj za odrasle priseljence, prosilce za stalno prebivanje, ni pa nujno zanje primeren cilj npr. USTVARJALNO PISANJE na (spodnji) ravni A2: Pisati zna kratke in preproste domišljijske življenjepise in preproste verze o ljudeh.

V vsakodnevnem življenju nekateri izvajamo več jezikovnih dejavnosti kot drugi. Večina sporazumevanja, povezanega z družbeno interakcijo in opravili, ki potekajo v trgovinah, bankah itd., je povezana z ravnjo A2; prav tako v večini družb večini domačih govorcev ni treba izvajati jezikovnih opravil, ki so predvidena za tvorjenje in interakcijo na višjih ravneh SEJO. To so pomembni premisleki, ko določamo raven jezikovnega znanja, ki naj bi ga odrasli priseljenci izkazali v jeziku države sprejema, da bi si zagotovili varen vstop v državo, stalno prebivanje ali državljanstvo.

DL